Z ušesi poslušamo, z možgani slišimo
Na videz kratka in preprosta pot zvoka od zunanjosti do naših možganov je v resnici precej zapletena.
Zvok je v osnovi valovanje zraka. Z izgovarjanjem besed ali ustvarjanjem zvoka na kakršenkoli drug način v resnici sprožimo valovanje zraka, ki se prenaša skozi prostor. Ko to valovanje trči ob uhelj, se v njem ojači in odbije v sluhovod. Po njem pripotuje do bobniča in trči vanj in s tem sproži tresenje koščic srednjega ušesa na drugi strani bobniča – kladivca, nakovalca in stremenca.
Pri prehodu skozi te koščice se tresljajo dodatno ojačijo in pripotujejo do polža, v katerem so tekočina in čutne celice, obdane z dlačicami. Tresljaji, ki pridejo do polža, se spremenijo v valovanje te tekočine. Dlačice so kot morska trava ob valovanju premikajo skupaj s premikanjem tekočine. Ti premiki dlačic sprožijo živčne signale, ki se po slušnem živcu prenesejo do centra za sluh v možganih.
Kot smo že omenili, nam uho poleg sluha daje tudi ravnotežje. Pri tem sodelujejo trije polkrožni kanalčki, ki ležijo blizu polža. Kanalčki so, ravno kot polž, napolnjeni s tekočino in imajo v notranjosti dlačice. Kanalčki ležijo v treh smereh in tako se tudi pretaka tekočina v njih: levo-desno, naprej-nazaj in gor-dol. Dlačice so prekrite z ravnotežnimi kamenčki, ki težijo v smeri zemeljske gravitacije.
Valovanje teh dlačic skupaj s tekočino povzroča nastanek živčnega signala, ki se prenese do centra za ravnotežje v možganih. Tako lahko zaznavamo položaj v prostoru oziroma imamo ravnotežje.
Ali veste:
– da se zvok v uhlju tako močno ojači, da bi brez njega slišali opazno slabše?
– da se zvok na svoji poti do možganov spremeni iz valovanja zraka v valovanje tekočine in na koncu v živčni impulz?
– da ob dolgotrajnih vrtečih gibih (na primer pri plesanju polke) potrebujemo nekaj časa, da se nam vrne ravnotežje zato, ker se dlačice v polkrožnih kanalčkih dlje časa umirjajo?
